V organizaciji Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja ter Zveze Slovencev na Madžarskem ob podpori Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je bila v četrtek, 12. 12. 2024, ob 16. uri v konferenčni dvorani Slovenskega doma v Monoštru podelitev priznanj udeležencem natečaja Porabske litere. V uvodnem delu je predstavnica Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota Jana Balažic predstavila in odprla razstavo z naslovom Sobota na starih razglednicah, ki so sicer v lasti zbiratelja Zorana Vidica. Zbrane je potem nagovorila predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovač, slavnostni govornik pa je bil predsednik SDPPP Franci Just. V kulturnem programu sta dve porabski ljudski pesmi in eno sodobno slovensko zapela in zaigrala Dušan Mukič in Anita Vajda. Temu je sledila slavnostna podelitev priznanj z branjem nagrajenih del. Svoja dela so brali sami avtorji.
Nagrajenci so:
Kategorija »Učenci osnovnih in srednjih šol«
- nagrado je žirija prisodila Dori Grebenar za spis Moja velika želja.
OBRAZLOŽITEV: Dora Grebenar je v spisu Moja velika želja opisala, kako se ji je uresničila goreča želja, ki jo je prevzela že v otroštvu, da bi videla in se peljala z največjim potniškim letalom. Opiše, kako prepriča svoje starše, da si najprej skupaj ogledajo letališče, nato pa mama kljub temu, da jo je strah letenja, usliši njeno željo in skupaj se odpravita na potovanje z letalom. V zaključku kratke zgodbe Dora razkrije svoj načrt, da bo nekoč, ko bo zaslužila prvi denar, celotno družino povabila na polet z letalom, da bi lahko z njo vsi člani delili to čudovito izkušnjo.
- nagrado je žirija namenila Davidu Kerteszu za pesmi Misel, Zvezdi, Čas, Moja domovina.
OBRAZLOŽITEV: David Kertesz je na natečaj poslal štiri pesmi, pisane v svobodnih verzih, večinoma povezanih v štirivrstične kitice in mestoma rimane. V njih impresionistične utrinke iz narave povezuje s svojim intimnim doživljanjem ter v izvirnih prispodobah izpoveduje svoje občutke, razpoloženje in misli. Posebej izstopa pesem Moja domovina, v kateri izpove svoje občutenje rodne Ukrajine in zanjo kot uvodni akord zapiše pretresljiv verz:: »Moja domovina je lepa in strašna.« V skorajda dramaturškem loku se njegova domovinska čustva zlijejo v zaključno izpoved bolečine, ker je moral zapustiti domovino.
- nagrada pripade Vandi Krajczár za kratko zgodbo Borovo gostüvanje.
OBRAZLOŽITEV: Vanda Krajczár je pripoved Borovo gostüvanje začela z izvirnim uvodom, nadaljevala pa z opisom poteka tega ljudskega običaja in dejavnosti, ki ga sestavljajo. O dogajanju se je natančno pozanimala, verjetno je vključila svojo družino oz. tiste, ki poznajo običaj in izročilo borovega gostüvanja. Njena pripoved kaže, da poleg samega običaja pozna tudi domače narečje. V pisanje pripovedi je vložila veliko truda, kar je razvidno iz natančnega opisa in zaporedja dogodkov. Vandina pripoved izraža pozitiven odnos do ohranjanja jezika in ljudskega izročila v Porabju.
Kategorija »Študentje«
- nagrado je žirija prisodila Noémi Illés za kratko zgodbo Naša Lipa.
OBRAZLOŽITEV: Noémi Illés v zgodbi Naša Lipa, posvečeni Jožetu Hirnöku, že v naslovu nakaže, da gre za simbolično delo, ki skozi poosebljanje narave izraža globoko spoštovanje do kulture, dediščine in naravnega sveta Porabja. Lipa in jež, osrednja simbolna lika, sta prikazana v soodvisnem prijateljskem odnosu, s katerim avtorica umetelno predstavi zgodbo porabskih Slovencev. Lipa, ki simbolizira dolgoživost, modrost in narodno zavest, v zgodbi postane ključni nosilec vrednot narodnostne skupnosti, ki se bojuje za obstanek in ohranitev identitete. Zgodba subtilno zajame domačnost prostora, ki ga simbolizira lipa – simbolno povezana tudi s prostorom hotela Lipa, ki je bil Jožetu Hirnöku še posebej pri srcu. Lipa je nosilec vrednot in hkrati predstavlja korenine narodnostne zavesti, saj se v pripovedi vzdržljivost narave prepleta s trdoživostjo porabske slovenske skupnosti. Njene korenine – kot korenine skupnosti – rastejo v težkih razmerah, a z neizmerno vztrajnostjo kljubujejo vsem preizkušnjam. Njihova moč je vir narodove duše, ki ostaja večno živa, tudi če posameznik premine. Lipa v zgodbi Noemi Illés je simbol preživetja in obstoja, hkrati pa nagovarja prihodnje generacije, da v narodovi krošnji iščejo svoje zavetje.
- nagrado prejme Mate Labritz za pesem Zato.
OBRAZLOŽITEV: Pesem Zato Mateja Labritza je refleksija o pomenu življenja, prežeta s filozofskimi vprašanji in eksistencialnimi dvomi, ki se dotikajo srčice človeške narave. Avtor v pesmi z vprašanji »zakaj« tematizira temne plati našega vsakdana, kot so sebičnost, zavist, pomanjkanje empatije, pomanjkanje časa in razumevanja, družbena neenakost in odsotnost ljubezni. Njegova kritika teh pojavov je obenem subtilna in neposredna, kar daje pesmi univerzalnost in globino. Vendar njegova pesem ni zgolj refleksija o negativnem. S ponavljajočim odgovorom »zato« preusmeri izpovedni tok v pozitivno perspektivo, ki poudarja preproste, a dragocene življenjske radosti. Mate izpostavlja vrednote, ki presegajo zgolj vsakdanje norme mladih ter jih usmerjajo nazaj k temeljnim vrednotam, značilnim za Porabje. Ta povezanost z lokalnim izročilom daje pesmi poseben čar in avtentičnost. Tako se lahko pesem optimistično zaključi, v njej prevlada pozitiven pogled na življenje in smisel bivanja. Mate Labritz s pesmijo Zato prepričljivo izraža notranje doživljanje mladostnika v sodobnem svetu ter izpove univerzalne vrednote, ki nas spodbujajo k pozitivni naravnanosti tudi v težkih trenutkih.
Kategorija »Odrasli«
V kategoriji »Odrasli« je žirija soglasno odločila, da oba kandidata, Dušan Mukič in Marijana Sukič, prejmeta prvo nagrado.
OBRAZLOŽITEV: Ko Dušan Mukič piše pesmi v porabščini, pogosto uporabi klasične pesniške oblike in tudi na ta način dokazuje, da je v porabskem narečju mogoče tudi formalno izraziti zahtevne pesniške vsebine. Njegovi haikuji, ki jih je poslal na letošnji natečaj pod naslovom Drtinje za večerne ftice (Drobtinice za večerne ptice), so pionirsko pesniško delo v porabščini. V enaindvajsetih haikujih je dosledno upoštevana klasična pesemska zgradba s tremi verzi po 5, 7 in 5 zlogov. Haikuji Dušana Mukiča so tematsko raznoliki: v enih utrinke iz narave povezuje s svojimi notranjimi razpoloženji, v nekaterih tematizira človekovo minljivost ter slutnjo smrti in tudi strah pred njo. Haikuje z lokalnim okoljem ne povezuje samo narečje, ampak tudi tipični motivi, ki preraščajo v univerzalno sporočilo. Metaforika je bogata, včasih drastična, za bralca na eni strani presenetljiva, po drugi pa blagodejno domača. Motivi so oblikovani iskrivo in izvirno.
OBRAZLOŽITEV: Zgodba Marijane Sukič Kitj ori hi je tenkočutna prvoosebna pripoved o relativnosti časa. V njej je avtorica univerzalno tematiko ponazorila s čudovito spominsko reminiscenco iz časa, ko ji je bilo 7 ali 8 let. Dogodek iz otroštva, ki ga slikovito in doživeto opiše, prerašča v tisto večno in univerzalno razmišljanje o razpetosti med starostjo, ko čas mineva bliskovito, in mladostjo, ko se ura noče in noče premakniti nikamor. Vse je odvisno od občutkov in tega, pred katerimi vrati stojiš: ali »pred vrati življenja in vsega, kar je še pred tabo in zato čas počasi mineva, ali pred vrati smrti, ko vse bliskovito hiti«.
